Always look on the bright side of life

Posted: 01/02/2013 by MissSunshine in KULT-film
Tags: , , , ,

Tudi tak bi lahko bil naslov filma Silver Linings Playbook.  Film, ki je (še preden je pobral cel kup nominacij za letošnje oskarje) od vsega začetka veliko obetal, vsi kritiki so skakali v luft, hvalili režijo, producenta, glavna igralca, zgodbo, stranske igralce, in še in še. S tem filmom pravzaprav nič ne bi smelo biti narobe. Popolnoma nič. No, na nek način sem se navadila na to, da tisto, kar sproži popolno norijo, običajno ni dobro. Nazadnje sem se to zelo dobro naučila na Petdeset odtenkov sive, v kateri ni konsistentnosti, lepega izrazoslovja, besednega zaklada in niti ne dobrega zapleta. Ničesar ni. Nateg stoletja. Da (zagrizena) študentka angleške literature ne pozna glavnih primerkov klasične glasbe, pač ne bom verjela. Ampak spet sem zatavala.

Silver Linings Playbook

silver_linings_playbookPatrick je končal svoj 8-mesečni obisk v psihiatrični ustanovi. Tam je pristal po incidentu, zaradi katerega je njegova žena zahtevala prepoved približevanja. Ko se vrne (k svojim staršem) domov, izve, da ga je žena zapustila, da je prodala njuno hišo in da je prav nič ne zanima, kako zelo se je ves čas svoje hospitalizacije Pat trudil postati moški, kakršnega si je vedno želela. Njegovi nekdanji sodelavci se ga bojijo, prijateljev (razen enega) praktično nima, njegov oče je konsistenten samo v svojem igranju na srečo, njegova mama pa v vitju rok. Potem pa spozna Tiffany, ki ima tako kot on težave s tem, da jo ljudje ves čas gledajo v strahu, kot da se ji bo v naslednjem trenutku odpelo in bo začela noreti. No, v Patovem primeru je to več kot očitno zelo primerna zaskrbljenost, vendar pa je Tiffany (pre)mlada vdova, ki si želi samo pozabiti, preboleti in živeti. A je hkrati veliko bolj živa kot pa Pat, ki se slepi, da ga njegova nekdanja žena potrpežljivo čaka.

Medtem ko se Pat “spreminja” in upogiba, da bo ženi čim bolj všeč, pa Tiffany in Pat drug v drugem najdeta izkoriščevalsko noto in razlog za izkoriščanje. Preprosto povedano, drug drugega potrebujeta. Eden ima nekaj, kar drugi nujno potrebuje, in obratno. Vseeno ne bom povedala več, pa čeprav se mi zdi, da je to mogoče celo najbolj precenjen film lanskega leta in da zgodba sploh ni tako posebna. Jennifer Lawrence, ki je super in me z vsemi svojimi vlogami navdušuje, je tudi tu izjemna, ampak jo skoraj ali pa celo prekaša Bradley Cooper, za katerega si nisem mislila, da ima tak talent.

Ampak vseeno. Osem oskarjev? Lepo vas prosim, no.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s