Kljub negotovim vremenskim napovedim in slabim izkušnjam z letošnjim »poletjem« je 15. Sajeta minila v – festivalnemu navdušenju – prijazni obliki, saj je bilo dežnih kapelj le za vzorec. Na burno obdobje pred Sajeto so spominjale le še obvladljive količine blata in stojnice z raznovrstno prehrano, ki pa so bile namenjene homo sapiens metallusom in so zdaj le kot zapuščene kulise Potemkinove vasi nemo zrle v »Sajetovce« na poti od kampa do prizorišča. Na poti so utripale lučke znotraj zanimivo oblikovane kovine in nas vodile do glavnega odra, šanka s kuhinjo in elektronskega stage-a, ki so tvorili bazo vsega dogajanja.

V četrtek se je vse skupaj začelo, sicer počasi in brez kakšnega večjega priliva obiskovalcev, ki so se opazneje namnožili v petek in soboto. Zato je bil tudi prvi nastop Damirja Avdića sprejet hladneje, kot bi se to morda spodobilo. Avdićeva vročekrvnost in iskreno podajanje svoje fabule je sicer streznila prve glave, da je zdaj dosti heca, da so sicer na festivalu, ampak na svetu ne rastejo le rožice in mavrice, zato je treba vzeti pamet in voljo v svoje roke. Sledila je skupina Trus!, ki je razkrila svojo mladostniško neposredno energijo in igrivost, a ji je po mnenju pisca tega članka manjkala usmerjenost in bolj izrazito čustveno obarvani vokali. Naslednji band Hobocombo iz italije je prijetno umiril vodo, ki so jo prej razburkali Trus!. Hobocombo je skupina, ki odkrito išče navdih pri Moondogu, slepemu ameriškemu skladatelju, glasbeniku, pesniku in izumitelju glasbenih inštrumentov, ki je večino svojega življenja v New yorku preživel kot ulični glasbenik. Hipnotični trio Hobocombo je s pomočjo čela, bobnov in klaviatur ustvarjal barvite pokrajine, ki jih je zvesto spremljal specifičen groove in končal nekje pred sončnim zahodom nepoznanega sveta. Verjetno najbolj prijetno presenečenje petkovega dne so toplo pospremili tudi obiskovalci, ki so po odmoru najbolj strnili vrste na zadnjem od petkovih koncertov. Čakali so Borghesio, slovensko skupino ki je poniknila nekje sredi devetdesetih in znova izbruhnila v času največje krize kapitala, da nam oznani prvo zapoved »And man created god«, pri čemer bog ne predstavlja nič drugega kot denar. Himnično-uporniški rokenrol je na trenutke zvenel precej Laibachovsko, toda bolj po odnosu, kot sami glasbi. Dario Seraval je podobno kot Milan Fras Iz Laibach izražal svoja antisistemska razodetja, njegove linije pa sta zvesto podkrepili s svojimi vokali dve punci. Lahko rečem, da je njihov bobneči povratek upravičil pričakovanja, je pa morda manjkala ščepec več experimentalnega poguma.

Petek je minil v znamenju elektronske in improvizirane godbe. Dan sem začel z beograjskim psihadeličnim pop duom Ti, ki sta z atmosferično-meditativnimi zvoki klaviatur, kot dve sireni vabila tiste, ki so se iz kakršnihkoli razlogov zadrževali v šotorskem delu Sajete ali pa odganjali mačka v ledenomrzli Soči. Srba Ti sta zasanjala občinstvo v trans, kjer ni bilo prostora za čevape s čebulo, ampak le kakšen mariniran tofu z brokolijem. Odličen začetek dneva, ki pa je mojem mnenju izzvenel z njegovim razvojem. Naslednji akt je bil Dus-ti, polsko-irski dvojec, kjer je nastopil samo trobentaški del benda. Pablo Giw je z efekti na trobenti popolnoma osvojil občinstvo in tudi avtorja te zgodbe. Zanimiv je bil njegov družbeni komentar: naznanil je namreč, da je zgodovina polna vojn, sovraštva, nasilja, ter na koncu priznal, da pozna rešitev za vso to »sranje«. Kakšno? Tehno muziko. Zakaj? Because it is not human / Ker ni človeška.  … Huh? Pri tem moram pripomniti, da je bil njegov »tehno«, ki je prihajal iz trobente, morda najbolj človeški tehno, ki sem ga kdajkoli slišal. Sicer pa; zakaj ne bi nečloveško bilo bolj humano od človeškega samega. Ni vsak dan primeren, da te razkurjen in sovraštva poln vesoljec skuša izbrisati iz obličja zemlje, kot se to rado dogaja v holywoodskih filmih. Nato sem se pridružil tabornemu ognju v neposredni bližini velikega odra, ki je vsak večer skupaj s afriškim djembe playerjem dopolnjeval vzdušje na Sajeti.

Skozi komentarje nastopajočih se je raztezala idejna rdeča nit – želja po spremembi. Toda govora ni bilo o tem novem svetu, ki bi ga sprememba prinesla (saj je še vedno zavit v gordijski celofan ali v vibrirajočo tehno glasbo), ampak predvsem o suženjski naravnanosti kapitalističnega sistema in posledicah hudodelstva človeške narave.

Zadnji sobotni dan je prinesel veliko pričakovanj, ki so se lepila predvsem na japonskega Damo Suzukija in nemški trio Camera.  Nekoliko presenetljivo pa sta Damo Suzuki in Camera nastopila skupaj. Sledil je stampedo ritmične muzike, ki ga je z očitno improvizacijo nadgrajeval Suzukijev vokal. Obiskovalci Sajete so zapadli v morda najmočnejši plesni trans do tedaj, ki mu kar ni hotelo biti konca, saj se tudi komadi niso vdali in vztrajali v navidezno večnost. Zadnji je nastopil Morphosis, libanonski DJ, ki je s svojimi poliritmični beati neutrudno sekal po zvočni matrici Sotočja. Ko je končal svojo elektronsko epopejo, je na Sajeti zavladala globoka vrzel. Prepičan sem, da bi obiskovalci »prenesli« vsaj še en kvaliteten nastop ali dva. Bila je zadnja noč in edina rešitev pred glasbeno abstinenco je bil mali oder ob reki, kjer sta svirala zelo dinamično in hitro se spreminjajočo elektroniko Lavka in Dulash. Kmalu se je tam nabralo veliko ljudi, ki so v svoja telesa nabirali še zadnje zvoke, poke in glasove.

Festival Sajeta je po glasbeni plati upravičil pobožne želje neukročenega alternativca, saj je ponudil kar nekaj zanimivih in raznovrstnih nastopov. Samo vzdušje na festivalu sicer ni bilo vrhunsko in tudi ni bilo tistega povezovalnega elementa, ki druži npr. metalce, punkerje ali celo ljubitelje etno glasbe. Konec koncev pa morda to niti ni zapisano v dnk festivala Sajeta, saj festival ni in ne more zajemati kakšne številčnejše subkulture. Tako ostaja in bo ostal nekaj edinstvenega v slovenskem prostoru, kot našpičen kaktus, ki sredi mesta kljubuje vsem zabetoniranim prepričanjem in utečenim glasbenim smernicam.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s