Avtorjev arhiv

Red Cliff (film)

Kaj imata skupnega vojaški ep o nastanku kitajskega imperija in neodvisna satira o sodobnem terorizmu? Nadpovprečno količino človeške topline.

Red Cliff

Jah… bolj težko se bom delala pametno, saj o kitajski zgodovini nimam pojma.

No, toliko sem že razumela, da gre za epski film (v dveh delih) po zgodovinski bitki med Severnim in Južnim cesarstvom pred nastankom kitajskega imperija. In to je to.

Azijska kultura se krepko razlikuje od naše in fascinirala me je predvsem ta eksotičnost, zaradi česar so bili vsi »tipični« elementi epsko- zgodovinskega spektakla nepredvidljivi.

Primer: ko eden od glavnih strategov snubi generala, da bi se jim pridružil v vojni, moška preizkusita svojo kompatibilnost v… (pazi!) glasbeni bitki.

In to ne kakršnikoli! O ne! Dejansko gre za “free style” improviziranje na kitajskih citrah – azijsko verzijo jam session-a. Svašta! In takih primerov je malo morje.

.

Če bi morala strnit: Red Cliff je razgiban kolaž vojne epopeje, ki pa nikdar ne zanemari človeškega faktorja in prav z nizanjem utrinkov iz zasebnih življenj glavnih likov, dosega dobršno mero konstantne napetosti in gledljivosti. Produkcijske, igralske in režijske vrednote so pa itak “off the charts”! Kaj drugega od mojstra John-a Woo-ja nisem niti čakala. In še ena pohvalni element: konstantno curljanje zen humorja.

Kvaliteten “mainstream with a (many many) twist(s)”.

Four Lions

Vsake toliko naletiš na dragulj kot je ta in… se zahvalite stvarniku, da še obstajajo filmski ustvarjalci, ki lahko film z resno tematiko spremenijo v luciden in… zabaven izdelek. Priporočeno na n-to potenco.

.

Advertisements

Sympathy for Delicious

Lovec na mamute in brezposelni DJ na invalidskem vozičku. Ko odkrijeta da sta “the chosen one”, postane zanju življenje v “džungli” še najmanjši problem.

Sympathy for Delicious 

Zgodba govori o paraplegiku, ki ugotovi, da ima čudežno sposobnost zdravljenja z rokami. Edini “catch” pri tem je, da lahko ozdravi 80 % ljudi, ki se jih dotakne, le sebe ne.

Film Sympathy for Delicious sem začela spremljati že v (praktično) pre-produkcijski fazi, davnega leta 2009. Prebrala in pogledala sem si ves material, ki je skopo kapljal na njegovi križevi poti pri iskanju distributerja.

Nekaj časa je dobro kazalo. Premierno je bil predstavljen na Sundance festivalu 2010, kjer je snel »Special Jury Prize«.

Žirija je tako rekoč na licu mesta izumila novo kategorijo samo zato, da so lahko počastili to neodvisno produkcijo. Vendar se je hipni porast interesentov (za distribucijo), razblinil tako hitro kot se je ohladila novica o začetnem zmagoslavju. Po tednu dni je bil film še vedno prepuščen razburkanemu morju festivalskih projekcij. Recenzije so bile prav tako skorajda neobstoječe, čeprav je bila večina projekcij razprodana in so kar naprej dodajali nove in nove datume.

Po letu dni zatišja je Mark Ruffalo (vsem znani karakterni igralec) objavil veselo (?) novico, da je njegov režijski prvenec našel pot do internetne… eeee… televizije oz. do VOD (Video on Demand). V bistvu gre za najnovejši hibrid trženja filmov iz USA, kjer pri distribuciji kombinirajo načelo videoteke oz. kina na domu. Naročiš film in v določenemu terminu si ga lahko pogledaš kar doma na svojem računalniku.

.

Long story short: SFD sem si končno uspela pogledat. Film me je pustil z mešanimi občutki. Definitivno me ni razočaral. Konec se odkupi za vse grobe preskoke v drugem delu fabule, tako da je bil končni sentiment dokaj pozitiven… Mogoče sem si želela, da bi bilo vse skupaj malce bolj… intenzivno, odraslo, sprevrženo, morda celo bolj počasno.

Nisem se mogla otresti občutka, da je bila pripoved nastavljena kot romarsko potovanje, ki se na sredini spremeni v štafeto, zato, da gledalci ne bi zaspali.

Ah, ja… ni slabo gospod Ruffalo. Soliden ognjeni krst.

10.000 B.C.

Roland Emmerich je znan po “blockbuster-jih”, kjer je glavna tema (skorajšnje) uničenje (naše) Zemlje: bodisi zaradi vesoljske invazije (Independence Day), pohajkovanja mutirane pošasti (Godzilla), morilskih naklepov krvi željnega boga iz paralelnega vesolja (Stargate) ali naravnih katastrof epskih razsežnosti (2012 in The Day After Tomorrow).

Emmerich je dokaj suveren v svojem žanru. Osebno ga veliko bolj čislam kot Michael-a Bay-a.

Cover of "10,000 B.C."

Poznala sem okvirno pripoved filma 10.000 B.C. (lovec na mamute, ki zapusti rodno pleme, v iskanju boljših razmer… “he is The One”…  bla bla bla… prehistorični Neo…) in… oh bog! Mislim, kje naj se človek sploh loti tega zmazka?

Očiten CGI, angleško govoreči neandertalci (se šalite!?!), še več slabega CGI-ja, nepremične kulise (mislim, da so namesto “green screen-a” uporabili kar tiste grozne foto tapete z motivi iz narave), posmeha vredna režija (ena najslabših uporab “slow motion-a” vseh časov!), bolehna zgodba (in pri tem imam v mislih zadnji stadij bubonske kuge), enodimenzionalni liki (ob katerih vsak stereotip izpade kot psihološko pretanjena figura), nenamerna humornost (no, vsaj tukaj sem prišla na svoj račun) in nenadejano štuljenje teorije zarote (egipčanski faraon je prikazan kot potomec vesoljcev), kot poslednji poskus, da bi vbrizgali nekaj smisla v celotno fabulo.

Čeprav se (morda) sliši zanimivo, je velika verjetnost, da do zadnje tretjine filma sploh ne boste prilezli ali pa vam bo malo mar za ta “crossover”, ki ne bi nikdar smel ugledati luči sveta.

Emmerich – raje snemaj filme o katastrofah kot pa katastrofalne filme.

.

Chinatown (1974 film)

Jack Nicholson in Adam Sandler. Kaj imata skupnega? Zamolčano stran očetovstva.

Chinatown / Kitajska četrt

Polanski. Nicholson. Dunaway. Huston. Hvala vam. Hvala za to cinefilsko poslastico, ki se konzumira kot nebeška mana. Zame eden najboljših filmov vseh časov.

Ne znam razložit zakaj me je Kitajska četrt tako navdušila. Hočem reči, vem, zakaj me je navdušila, vendar ne vem, če bom znala definirati vzroke svojega navdušenja.

Svoje stališče lahko podkrepim, dokažem. Faktorjev je več, da se jih našteti, definirati, oceniti, vendar je bistvo tako žlahtno in živo, da se izmika mojemu seciranju.

To, kar imamo pred seboj, je umetnina. Kot Da Vinci-jeva Mona Lisa ali Vivaldi-jevi Štirje letni časi. Vrhunski amalgam produkcijsko-avtorsko-igralskih elementov, ki se zlijejo v urok nepozabne čarovnije. Kitajska četrt je dokaz, da je film ena največjih, najnevarnejših iluzij, ki gledalca lahko spravi na kolena.

.

Vsaka stvar v vesolju ima svoj utrip, ritem, ki mu je podvržen. In od nekdaj gojim prepričanje, da bi moral vsak filmar (ali pripovedovalec zgodb, konec koncev so bili prvi avtorji pesniki iz antične Grčije) gojiti instinktivno razumevanje ritma.

Samo tako lahko ustrezno ocenim Chinatown: da jo primerjam z opero. Organskost likov, zgodbe, prepletanje profanega s prepovedanim, jezdi na srčnem utripu brezglavega jezdeca iz paralelnega vesolja, kjer je vsaka ženska fatalna (pa najsi tako hoče ali ne), goloto seka zlati rez, privatni detektivi skrunijo zemljiške knjige in režiser samemu sebi nameni vlogo kriminalca.

Smrt pride na krilih upanja, odsotnost srečnega konca pa lepo povzame končni citat: »Forget it Jake. It’s Chinatown.«

Cover of "Big Daddy [UMD for PSP]"

Big Daddy

Adam Sandler posvoji dečka, da bi impresioniral svojo punco.
Seveda ne gre vse po planih …

Film Big Daddy sem si ogledala v spremstvu mlajšega brata. Oba imava rada infantilni, Sandlerjevski humor in preobrazbo neškodljivega »kretena« v dobronamerni zametek človeka, kar je začinjeno s situacijskim humorjem in prostaškim jezikom, ki spadata v obvezno opremo eno in pol urnega paketa.

Tehnično in vsebinsko je film pogrošen in grob, vendar naju je nasmejal. In na to sva se z bratom zanašala, ko sva ga izbrala.

To je to. In to je vse.

Cover of "Children of Men [Blu-ray]"

V enem filmu gledamo potencialno prihodnost  sveta, v katerem se otroci ne rojevajo več, v drugem pa moška, ki se pretvarjata, da sta ženski. Ni težko ugotoviti, kateri je akcijska drama, kateri pa komedija, kajne?

Children of Men

Zahtevam da IMDB brcne Children of Men z lestvice 250-ih najboljših filmov.

Ta trenutek lahko naštejem vsaj 50 vzrokov, zakaj si ta film ne zasluži višje ocene od 6.5 (in pri tem sem res), vendar bodi zadosti, da jih predložim pet:

  1. Neumna zgodba. Ja! Lahko se kregate z menoj, vendar bom vedno trdila, da je nekaj globoko narobe s filmom, ki nas skuša prepričat, da v svetu, kjer se ljudje ne rojevajo več, kljub temu vlada anarhija in gotsko opustošenje. Razumete, da je to absurd!?! Če bi prišlo do tega, bi se cena človeškega življenja dvignila in ne upadla.
  2. Vsi zanimivi liki nastradajo v prvi polovici filma. Če štejete mednje tudi Cliwe Owen-a, vas lahko potolažim, da je protagonist in kot tak že po “default-u” varen pred napadi vseh režimov in teroristov.
  3. Neumni dialogi. OK. Ne nanašam se na posvetno debilnost, ampak na tisto prevzetno, ki je značilna za kultivirane zamorjence, ki so izgubili vero v boga takrat, ko so ugotovili, da Božiček ne obstaja (oz. ga utelešata starša).
  4. Neumni akcijski prizori. Nasilje, nasilje in še več nasilja, ob katerem sem dobila občutek, da je mašilo, s katerim so skušali prekrit pomanjkanje zgodbe.
  5. Cesar je gol.

.

 White Chicks 

Cover of "White Chicks (Unrated and Uncut...

Družina v polni postavi. Poletje 2011. Pozen večer. Predvidljivo, ne res? Kaj naj rečem? Tega filma sem se resnično otepala. Nisem in nisem hotela gledati komedije, v kateri se dva (temnopolta) detektiva prelevita v (beli) dekleti iz visoke družbe.

Humor bratov Wayans (najbolj znana po franšizi Scary Movie), je v preteklosti name napravil neugoden vtis.

Prepričana sem bila, da bo White Chicks zgolj vaja v neokusnem izkoriščanju žensk in nizanju seksualnih “gag-ov”.

No … ni bilo tako hudo, kot sem se bala. Sem pa tja me je film celo … nasmejal.

Bright Star (film)

Kaj imata skupnega frfotava muza in ognjevita športnica:  moč (pubertetniške) preobrazbe, ko lahko postaneš tisto, kar si želiš.

Bright Star

Do Jane Campion gojim rahlo namrščeno brezbrižnost. Za to krivim predvsem neprimerno starost ob kateri sem videla The Piano in Portrait of a Lady. Vem, da bi ponoven ogled prepodil zloveščo avro, vendar je Campionova zame veliko predolgočasna.

V svoji glavi film Piano enačim z enim najbolj neprivlačnih prikazov “menage a trois”, kar jih poznam in film Portrait of a Lady z maratonom prepotene spodobnosti.

Film Bright Star govori o viktorijansko zapeti »romanci« med pesnikom Keatsom in njegovo muzo. Najprej bi rada pohvalila režiserkin fragmentarni pristop, ki prosto niza dogodke (v resnici gre za utrinke iz vsakodnevnega življenja), ne da bi jih za vsako ceno skušala spravit v fiksen pripovedni okvir. Kar vidimo, je nabor epizod iz 2-letnega obdobja življenja dveh mladih ljudi in vsak od teh koščkov nosi v sebi le delček informacije, nikdar pa ne razkrije celotne podobe. Campionova vodi like do vprašanj, ne pa tudi do odgovorov.

.

Prvo uro filma nisem vedela kaj vraga gledam, dokler nisem opravila hitre analize in ugotovila, da moji zmedenosti botruje absolutno pomanjkanje vseh značilnih okraskov romanc: velikega besedičenja o ljubezni, burnih prikazov telesne strasti, predvidljivega svadbenega plesa med izbrancema…

Z vidika gledalca ne morem reči, da me je film »kupil«, lahko pa cenim sramežljivo spoštljivost, s katerim so se poklonili Keatsu in njegovi nikdar konzumirani ljubezni. Mesenost se skriva v verzih.

 She’s the Man

She's the ManV bistvu se ne bi smela pritoževat. Že naslov filma je na prvo žogo in se ne pretvarja, da je “kandidat za zlati globus”.

Osnovni zaplet (punca, ki se pretvarja, da je fant, in si deli sobo, učilnice in kopalnico z nosilci nerazredčenega testosterona) mi je bil simpatičen in resnično sem si želela, da bi se film dostojno odrezal.

Na žalost so imeli ustvarjalci drugačne prioritete in asociacije, zaradi česar se je film iz lahkotnega razvedrila prelevil v mrežo scenarističnih lukenj. Minus faktor zabave.

Kdorkoli je stal za končnim izdelkom, ga je morala v tistem obdobju pestit huda duševna kriza- da je s takšno neusmiljenostjo poparčkal vse like in prismojeni happy end,  okronal z arzenalom pubertetniškega kiča ob katerem bi se spahovalo tudi fanom Hello Kitty

Angles and DemonsKaj imata skupnega Vatikan in gozd? Mračno skrivnost.

Angeli in demoni

Da Vincijevo šifro sem prebrala. Angelov in demonov nisem.

Da Vincijeva šifra je bila prijetna distrakcija – alla Indiana Jones (preden so ga “re-boot-ali”). Film Angeli in demoni pa je nepotreben “prequel”, ki spominja na slabo televizijsko kriminalko.

Še posebej zabaven se mi je zdel nabor skaženih italijanskih akcentov. Ne morem verjet, da ob milijonskem budgetu in številni filmski posadki, nihče ni uspel najti prepričljivo zvenečih “Italijanov”.

Produkcijske vrednote so sicer diskretno prepričljive – vendar se zgodba pretirano naslanja na karizmo Toma Hanksa in Ewana McGregorja. Videti je, da je holivudska mašinerija hotela izžet še poslednjo kapljo atraktivnosti iz lika Roberta Langdona.

“A-list” dolgčas.

.

Tuck Everlasting

Tuck EverlastingTuck Everlasting boleha za “Disney virusom”. Simptomi vključujejo:

  • predvidljivo zgodbo,
  • barvitega zlikovca in monokromatske protagoniste,
  • patološko-platonično romanco,
  • kičasto scenografijo,
  • elemente nadnaravnega,
  • televizijsko režijo in “low budget special effects”,
  • dvojno dozo “zaščitniškega očeta” in primerek posesivne matere,
  • komaj zaznaven nadih lolitizma ter
  • končni nauk.
    .

Tuck Everlasting? Zvodenela slikanica.

Speed RacerKaj imata skupnega najstnik, ki tekmuje v avtomobilskih dirkah, in moški, ki je pred kratim prišel iz zapora? Oba se bojujeta za preživetje.

Speed Racer

Film Speed Racer je bil “flop”. Ja, moram začeti na tak način, ker me je zanimalo, kako je nekaj tako pompoznega lahko tako mizerno propadlo pri kritikih in gledalcih.

Film sem si pogledala in vse kar lahko rečem je: ” Aha. Zato.”

Mislim, ne vem niti, kje naj začnem… Mogoče je krivo to: da je film predolg, da so “vizualije” (ja, razumem, da so “hommage” istoimenskemu animeju) tako kičaste, da od njih hitro začne bolet glava, da pretirano (in nepregledna) uporabljajo “split screen-e”, da so dialogi papirnati in liki stereotipsko oslabljeni (edini, ki se uspe obdržat na površju je John Goodman), zaradi česar vsi igralci delujejo podpovprečno, povrhu vsega pa gre še za “pinball” akcijo, od katere gledalci nimamo nič, za slabo tempirane “gag-e” in za odsotnost prepričljive zgodbe.

Videti je, da sta brata Wachovski iskala nastavek za novo franšizo – in pri tem pozabila, da sta iste finte uporabila že pri Matrici. Očitno ne poznata pregovora o oslu, ki ne gre dvakrat na isti led.

.

London Boulevard

London BoulevardNekje sem prebrala, da gre za “remake” filma Carlito’s Way. Jah… OK.

Tip pride iz zapora in skuša zaživet “normalno” življenje, vendar mu njegova preteklost sledi kot kužna lisica. Osnovni zaplet (in celo razplet)  resnično odraža nekakšno podobnost s filmom Carlito’s Way.

Vendar, je potemtakem, vsaka zgodba o zafrustrirani, varajoči ženi, avtomatično (po)klon Madame Bowary ali Anni Karenini? Nikakor. Carlito’s Way je nepozaben film. Mojstrovina. London Boulevard je cehovska veselica, ki se gleda kot semenj ničevosti.

Nasilje je brezumno – liki neživljenski. Dve uri življenja, ki ju ne bom dobila nazaj.

.

 

“When a man meets a woman, when a boy meets a girl.” Prvi par se spopada z nadnaravnim, drugi pa z adolescenco.

Matt Damon - The Adjustment Bureau

The Adjustment Bureau

Ponavadi  za takšnimi naslovi tiči kompromis, ki ga skleneš z manjšim tropom melanholičnih kolegic, ki si želijo malce oddiha od (svojega) življenja.

Matt Damon ni bil nikdar moj miljenec, vendar mi tudi ni zoprn. Emily Blunt daje “hot right now” sindrom, ampak vsaj ni blond. Romancam se načeloma izognem, če le morem, vendar ima Adjustment bureau pridih nadnaravnega (ali kako bi se temu reklo?), zaradi česar je bila izkušnja gledljiva. Če nič drugega, je bilo zabavno špekulirat, v katerem delu Manhattna se bo izkrcal Matt Damon z uporabo multidimenzionalnih portalov (v obliki klobuka).

.

Na splošno gledano sem pripravljena odpustit marsikatero napako, če je izdelek kratkočasen. Adjustment Bureau je korekten žanrski koktajl, ki postreže s prepričljivim izgovorom za akcijske vložke. Ti sicer nadvladujejo “romantične elemente”, vendar to niti ni taka škoda, kot se mogoče sliši, ker ima tandem Damon-Blunt približno tolikšno količino medosebne kemije kot volnena copata in kemični svinčnik.

 

FlippedFlipped

Namesto klasične recenzije, bom raje napisala anekdoto. Iskala sem primeren naslov za svojega brata. Kot vsak 12-letnik, ki nekaj da nase, uradno ne mara romanc in osladnih, mladinskih filmov. Vedela sem, da bo le oklevajoče pristal na ogled klasične zgodbe »boy meets girl«, vendar sem imela občutek, da bo Flipped drugačen.

Kaj naj rečem? Od daljnega prvega, skupnega ogleda, si  je brat film pogledal še (zaenkrat) 10-krat v lastni režiji. Pravi, da se ga ne more naveličat.

Flipped je zame redek otoček cinefilske nedolžnosti, ki ni ne osladna ne preračunljiva. Ekvivalent “eskapistične” loterije.

.

PowderJe nadpovprečnemu človeku vedno usojeno da se žrtvuje? Ko strela udari v najvišje drevo… in ko se sonce de-aktivira, se pokaže prava narava človeka.

Powder

Powder je neoporečna drama iz ’90-ih, ob kateri je stekla tudi kakšna solza ginjenosti. Brez heca.

Sean Patrick Flannery je perfekten v vlogi albina z nadnaravnimi sposobnostmi. Njegova skrajna senzibilnost je otipljiva – vendar se izogne pasti mučeništva.

Patos je rahločutno odmerjen, zaradi česar film ne zapade v močvaro klišejev. Celoten potek zgodbe je dokaj nepredvidljiv in prizanešeno nam je z nepotrebnimi stranskimi ulicami kot je denimo “last minute” romanca.

Lep film.

.

Sunshine

Sunshine se vrti okoli posadke, ki je bila poslana v vesolje z namenom, da re-aktivira naše sonce.

Ne gre za tipičen ZNF film, kjer je poudarek na akciji in CGI ekstravaganci. Ti elementi so sicer prisotni, vendar je fokus na psihološki deformaciji in izkrivljanju moralnih vrednot kot posledica skrajnih situacij, kjer je človek soočen z ultimativno grožnjo – smrtjo.

Sunshine

Nekaj nevzdržno morečega je v moralnem in telesnem propadanju oseb, od katerih okoliščine terjajo absolutno nesebičnost. Kakšna je razlika med strahopetcem in junakom? Ali je res slabič tisti, ki se boji za lastni obstoj in se ni pripravljen žrtvovat za »višje dobro«? In kaj sploh »višje dobro« je?Sunshine

Kar se tehničnih aspektov tiče: predvsem bi pohvalila igro in atmosfero. Oboje optimalno funkcionira. Malce manj ugoden učinek pa je name napravila poanta zgodbe: sredstva upravičijo cilj … bla bla bla … žrtev manjšine za dobro večine … bla bla bla …

Je reševanje Zemlje res potrebno? V naravi ima vse svoj začetek in konec.

Človeška rasa bo izumrla. Eventuelno. In kaj je narobe s tem?

Napet ZNF triler.

Elf

Kaj se zgodi ko vilinec zaide v New York in skupina mladih žensk pristane v instituciji dvomljivega slovesa? O tem posnamejo film.

Elf

Ker gre za božičen film, bom skušala držat nivo žolča na minimumu. Najprej bom naštela stvari, ki jih lahko pričakujete od Elf-a:
Willa Farrella v opravi palčka, umeten sneg, karakterno opustošeno Zooey Deschanel, praznično okrašen New York in veleblagovnice, praznično okrašeno Božičkovo delavnico, pravi sneg, razredčen situacijski humor, subpar igranje, generično režijo, generično komercialnega Božička, Božičkove sani na reaktivni pogon, politično korekten moralni nauk in srečen konec.

Česa, po vsej verjetnosti, ne boste našli v Elfu:  dobrega vzroka, da ste z njim skurili dve uri svojega življenja.

.

Sucker Punch

Sucker Punch

Govora bo o ultimativni režiserjevi različici, ki je 15 minut daljša od kinotečne verzije, ki ni bila najlepše sprejeta. Splošni konsenz tistih, ki so ga videli bi lahko povzeli nekako takole: film je prazen – lep, vendar prazen. Protagonistke paradirajo okoli v fetišističnih uniformah, razpete med prizori tepežkanja in/ali prizori (izsiljenega) zapeljevanja.

Ne strinjam se s tem. Očitno smo gledali dva različna filma. Dobesedno. Kinotečne verzije nisem videla in je ne morem komentirat. Kar pa se režiserjeve verzije tiče: OK, priznam, malce sem se dolgočasila med akcijskimi prizori.

Prvi,  mi je še nekako bil všeč (zaradi svoje “otakujske” preteklosti sem pristranska do vsakršne samurajske zgodbe), drugi me je dregnil v nostalgični živec (nacistični zombiji, kje sem že to videla?), tretji je bil slabo zasnovan in še slabše izveden (nikoli me niso prevzeli RPG ali Magick efekti), da o četrtem sploh ne izgubljam besed (roboti – kako izvirno).

.

Tisto, kar je name napravilo najmočnejši vtis je zgodba, ki se odvija med »resnično resničnostjo« in hiper resničnostjo – zgodba o marginaliziranih mladenkah, ki jih je sistem podredil v spolne sužnje, ter o posledični dualnosti tega položaja, zaradi katerega so hkrati degradirane in dominantne.

Sucker Punch je presenetljivo senzibilen izdelek, ki iz “mainstreamovske” formule povleče nepričakovano poetiko in globino. Eksotična avantura za tiste, ki se ne bojijo (močnih) žensk.