Čas ni moj gospodar in prav zato se bojim, da je za recenzijo filma, ki je v slovenske kinematografe prišel 26. maja, sedaj že rahlo prepozno. Vendar v upanju, da bom morda v zadnjem trenutku komu vendarle pomagala prihraniti tistih 5 eurov in 30 centov, ki bi jih odštel za ogled filma v Koloseju, sem se vseeno odločila zapisati svojo zgodbo.
Bil je eden tistih dni, ki niso dovolj sončni in niso dovolj oblačni, da bi lahko človek takoj vedel, kaj storiti z njimi. S prijateljico sva se znašle v Novem mestu. Utrujenost, sivina in srednje vlažen zrak novomeškega podnebja, so naju pognali v prenagljene in nesmiselne odločitve, ki se včasih izkažejo za ene najboljših. Preden sem se lahko drugič zamislila nad tem kar počnem, sem se že po stopnicah vzpenjala v kinodvorano, v kateri se bo čez 10 minut na veliko platno pričel projecirati film Prekrokana noč 2.
Morda ste na podlagi stavkov, ki so vas pripeljali do tule, že uspeli zaznati namig, da nisem velika ljubiteljica komercialnih filmov. Vendar vam v imenu vseh poštenih filmskih recenzij tega sveta, prisegam, da sem se tistega dne, v kinodvorano povzpela brez vsakršne obsojajoče misli, na račun visokoproračunskih hollywoodskih komedij. Pravzaprav sem hrepenela po smejanju nesmislom, ki so posledica popolnoma nekvalitetnega smisla za humor nekaterih filmskih ustvarjalcev.
Zgodba je bila preprosta. Štirje prijatelji se ponovno združij zaradi življenjsko pomembne stvari – fantovščine. Stu (Ed Helms), ki mu je fantovščina namenjena, se bo poročil s tajko, zato se odpravijo na Tajsko. Na potovanju jih spremlja Stujev bodoči šestnajstletni svak Teddy (Mason Lee), ki ga Alan (Zach Galifianakis) ne prenese, kar že na samem začetku filma poskrbi za kopico naravnost žalostno nehumornih zapletov. Ne glede na to, kako zelo pa se gledalec filma želi smejati nesmiselnim šalam, mu scenaristi nikakor ne želijo ustreči. V sredini filma bi vsakdo izgubil upanje, da ga bo ta komedija nasmejala. Dolge minute sem se poskušala prepričati, da humor kljub velikih uspehih takšnih filmov, še ni umrl. Pretresel me je tudi “nauk” zgodbe, ki močno poudari junaškost moških, ki so zaradi prekomerne uporabe alkohola in drog tvegali svoja življenja in življenja drugih; zapravili gore denarja za pijačo, seks in droge ter staknili grozne telesne poškodbe in bili žrtve hudega stresa. Oni so se namreč zjutraj zbudili srečni, kljub temu da se ničesar niso spomnili. Na samem srečnem koncu filma Stu ponosno stopi pred svojo zaročenko in njeno družino ter s pomočjo njegove na novo pridobljene samozavesti (ki jo je bržkone pridobil po seksu z neznanim moškim) razloži, da ne bo nikoli le navaden, dolgočasen mož. On ima namreč temno stran, ki jo morajo sprejeti.
Hura? Alkoholizem, zloraba drog, ignoranca in seks s tujci so pravkar postale glavne vrednote!
Kljub najhujšem “mačku”, kar sem jih kdaj doživela, sem skorajda mazohistično vztrajala in se ob podpori dobre prijateljice in zanimivih pogovorov (ne obsojajte me – v kinodvorani sva bili sami) prebila vse do bizarno neokusnih fotografij na koncu filma. Po odhodu iz dvorane sem bila nad dvourno promocijo popivanja, blackoutov in šovinizma tako zelo šokirana, da sem se odločila posvariti svet s tole filmsko recenzijo.
Oh. In skorajda bi pozabila: filmska fotografija je bila res dobra.