Heroj 1.0

V počasi propadajoči Evropi, ki je vsak dan bolj piškava in vsako noč toči debelejše solze, sta vstala Heroja, ki nas bosta popeljala v boljši jutri in nas navdihnila, da opustimo stare navade lenobe, popustljivosti, neodločnosti in pasivnosti. Čas je za vse to, kar ste slišali na vseslovenskih protestih in na alternativnih forumih, čas je za novo paradigmo – ampak počasi. Najprej je treba obračunati s staro. To bomo naredili brezkompromisno, konec koncev, saj tudi Batman ni šel na WC , ko je bilo najbolj vroče, Superman ni poklical mame, ko je poletel v drugo zvezno državo in He-man-a v posteljo ni spravil prehlad in vročina, ko bi mogel dvigniti meč in izreči slavne besede Jaz sem Heee man. Vito Weiss in Uroš Kaurin v glavni vlogi nam oddrdrata lekcijo »da je treba za lepši svet le trenutek fokusiranega in intenzivnega nasilja«. Primer zelo intenzivno slikovito prikaže Uroš Kaurin, ki s »poljubnim« številom skokov demonstrira skakanje po neonacistovi grodnici.

Under the skin (2013)

Under the skin je film, ki je razburil filmsko občinstvo. Na eni strani hvalospevi inovativnosti in eksperimentiranju, na drugi ga vidijo kot višek pretencioznosti in kvazi intelektualnega dolgčasa. Nekaj je jasno: film predstavlja izziv in je sam po sebi neobičajno doživetje. Nenavadno zato, ker opazujemo svet skozi oči nezemljana, pardon nezemljanke, ki jo igra Scarlet Johansson. Svet, ki ga raziskuje, je surov in temačen. Seveda tu ne gre za temačnost franšize Batman, ampak naturalistična pokrajina Škotske sama proizvaja občutke osamljenosti in zapuščenosti, ki jih podkrepi še skrbno izbrana glasba. Izbira glavne igralke je lahko simbolična. Scarlett Johansson, ki v svetovni javnosti kot filmska igralka uživa precej pozornosti, zdaj nastopa kot »alien«. Lahko prvič vidimo nekoga, ki ga gledamo že najmanj desetletje ?

Sajeta 2014

Kljub negotovim vremenskim napovedim in slabim izkušnjam z letošnjim »poletjem« je 15. Sajeta minila v – festivalnemu navdušenju – prijazni obliki, saj je bilo dežnih kapelj le za vzorec. Na burno obdobje pred Sajeto so spominjale le še obvladljive količine blata in stojnice z raznovrstno prehrano, ki pa so bile namenjene homo sapiens metallusom in so zdaj le kot zapuščene kulise Potemkinove vasi nemo zrle v »Sajetovce« na poti od kampa do prizorišča. Na poti so utripale lučke znotraj zanimivo oblikovane kovine in nas vodile do glavnega odra, šanka s kuhinjo in elektronskega stage-a, ki so tvorili bazo vsega dogajanja.

Sajeta

Kreativni tabor Sajeta je festival, ki se bo že petnajstič odvijal v idilični okolici Tolmina vse od 30. julija do 3. avgusta 2014. Sajeta predstavlja alternativo velikim odmevnim festivalom. Ni tako »sexy« kot neki drugi festival, ki bo skoraj istočasno odprl svoja vrata, je pa najbolj »artish«. Poudarek je namreč na kreiranju, ustvarjanju, v ta namen lahko obiskovalec izbira med vrsto umetniških delavnic, kot so glasbena, kiparska, filmska, risalna… Prizorišče festivala bodo obiskovalci lahko popestrili v delavnicah ponovne uporabe odpadnih materialov in delavnici izdelovanja svetlobnih inštalacij. Ne bo manjkala niti delavnica izdelovanja naravnih deodorantov, zeliščnih olj in mazil! Tudi za najmlajše bo poskrbljeno, saj bodo otroci lahko uživali v KIDS-PATCH delavnici: »Inovativen laboratorij, ustvarjalna vzgoja otrok v okviru umetnosti in kulture, mini potujoči festival, ki ga sestavlja niz dogodkov za otroke s področja glasbe, grafične umetnosti, performansov in novih medijev. Zabava, čečkanje, risanje in ustvarjanje-raziskovanje elektronske glasbe.«

Sokrat, Slavoj in sofisti

Volitve so reality show v katerih nastopajo tekmovalci in se borijo za točke. Zmaga tisti, ki mu jezik bolje teče, ki bolj prepričljivo laže. Resnice ni, kdor jo išče je bedak; prav tako oni, ki misli, da jo je našel. V predstavi Sokrat, Slavoj in sofisti v režiji Mladinskega gledališča ni prostora za resnost in iskanje vrednot in idej. Je pa veliko prostora za rušenje nekdaj vzvišenih idej o demokraciji, umetnosti in smislu življenja.

Abeceda

Nekega deževnega večera sem se znašel v mali dvorani Kinodvora, ki zavoljo svoje majhnosti deluje kot odpadniško zbirališče snovalcev zarotniških teorij, s svojo živo rdečo barvo pa sporoča, da si bomo ogledali nekaj prepovedanega. Še preden me napadete, da abeceda pa res ni neka tabu tema vredna razburjanja, naj povem, da gre v dokumentarnem filmu Abeceda avstrijskega režiserja Erwina Wagenhoferja za kritiko izobraževalnega sistema. Temu je bil podvržen tudi vsak slovenski in evropski slehernik in vsakega na takšen ali drugačen način zaznamuje.