Maraton kot vsak maraton. Ampak … v osrčju mogočnih Dolomitov, kjer ti naravne lepote vzamejo skoraj toliko diha kot poganjanje gorskega kolesa čez konkretno visoke gorske prelaze …
Kaj?
Maraton. Test lastnih zmogljivosti z enim samim namenom – doseči ciljno črto in posledično občutek sreče in zasluženega zadovoljstva. Seveda je za zmago treba dati vse od sebe, kar pomeni izčrpavanje telesa do praga bolečine in čez. V tem članku pišemo o maratonu z gorskimi kolesi po terenih, ki si jih gorska kolesa zaslužijo. Torej terenih, kjer se spodobi obvladati kolo vsaj do te mere, da ne sestopamo s kolesa pred vsako oviro. Kdor se z gorskim kolesom vozi le po asfaltu in makadamskih cestah, naj raje preskoči Dolomiti Superbike. Proga sicer ni pretirano tehnična, a zahteva veliko treninga in priprav. Za »first timerje« obstajajo delavnice, na katerih izveš vse, kar je treba vedeti, preden se zaženeš iz štartnih blokov.
Kje?
Dolomiti. Štart in cilj je v kraju Toblach ali Dobiacco, v območju Val Pusteria, ki je blizu avstrijskega Lienza. Maraton v celoti poteka v Italiji, a bi si te kraje po urejenosti in prisotnosti nemščine zlahka predstavljali v Avstriji. Kakorkoli, zgodovina teh krajev kaže kar nekaj povezanosti z Avstrijo. Trasa maratona je speljana po slikovitih kulisah dolomitov, zato nekaj pogledov levo in desno ne bo odveč. S proge vidimo tudi znamenite Tre Cime ali tri zobe, ki so nekakšen trademark dolomitov.
Kdaj in kako?
Program dogodka Dolomiti Superbike poteka od 5. do 8. julija 2012, štart maratona pa je 7. julija. Celoten maraton pelje čez 120 km in 3.800 višinskih metrov, lahko pa se odločiš tudi za krajšo varianto (68km, 1700 višincev). Več informacij najdeš na spletni strani Dolomiti Superbike.
Zakaj?
Zato! Za odločitev za ali proti udeležbi na takem maratonu zagotovo nima smisla iskati razlogov v racionalnem delu možganov. Ker se enostavno ne splača. Štartnina za zamudnike znaša 80 evrov, vožnja do štarta npr. 70 evrov, nočitev tudi nekaj … nekaj je obrabe na kolesu … obstaja tudi realna možnost padca, odstopa zaradi tehnične okvare, izčrpanosti … A na srečo so odločitve ZA štart na takem maratonu posledica spontane neobvladljive želje, ki privre iz trebuha brez namiga, kako se zagovarjati, ko nas kdo vpraša: ZAKAJ?
Če se nam z malo sreče poklopi vse skupaj in pripeljemo do cilja približno celi, nas za vse muke in stroške nagradi občutek sreče in zasluženega zadovoljstva. In mogoče je prav to tisto, za čemer se tako besno ženemo celo življenje?